Conventionality control and international judicial supremacy

Résumé En Sl

According to the American Convention on Human Rights, the Inter-American Court is the competent body to “comprise all cases concerning the interpretation and application of the provisions of [the] Convention that are submitted to it”. In this normative framework, in 2006 the Inter-American Court introduced the so-called conventionality control doctrine. In doing so, it has not restricted itself to maintaining that municipal judges must control the compatibility of domestic laws with the text of the American Convention, but claimed that they must also take into account “the interpretation thereof made by the Inter-American Court, which is the ultimate interpreter of the American Convention”. This view of conventionality control, that also involves a particularly strong notion of international judicial supremacy, constitutes a consolidated doctrine of the international tribunal. However, certain objections seem to be arising around the doctrine and the particular style with which the Inter-American Court exercises it. This paper aims to show that the basis of the doctrine of conventionality control in its current configuration, i.e., the supremacy of both conventional law and the interpretative criteria fixed by the Inter-American Court, may lead to paradoxical consequences and raises doubts concerning the role the Inter-American Court plays today in the adjudication process regarding the Convention. Finally, considering a recent challenging decision of Argentina’s Supreme Court, some reformulations of the conventionality control doctrine will be explored.

Nadzor konvencionalnosti in vrhovnost mednarodnega pravosodja. Nekaj pomisli o Medameriškem sistemu varstva človekovih pravic. Na podlagi Ameriške konvencije o človekovih pravicah ima Medameriško sodišče pristojnost nad vsemi zadevami, ki so mu predložene v zvez z razlago in uporabo določb Ameriške konvencije. V tem normativnem okviru je Sodišče leta 2006 vzpostavilo t. im. doktrino konvencijskega nadzora. Pri tem se ni omejilo na stališče, da morajo nacionalni sodniki presojati skladnost domače zakonodaje z besedilom konvencije, temveč je trdilo, da morajo pri tem upoštevati tudi razlago konvencije, ki jo poda Sodišče kot njen poslednji razlagalec. Tovrstno razumevanje konvencijskega nadzora, ki vključuje tudi posebej močno pojmovanje vrhovnosti mednarodnega pravosodja, predstavlja ustaljeno doktrino tega mednarodnega sodišča. Vendar pa so se v zadnjem času pojavili določeni ugovori zoper to doktrino in zoper način, na katerega jo Medameriško sodišče izvršuje. Avtorica te razprave pokaže, da doktrina konvencijskega nadzora v sedanji obliki, ki vrhovnost pripisuje tako konvencijskemu pravu kot razlagalnim kriterijem, ki jih vzpostavlja Sodišče, lahko vodi do paradoksalnih posledic in vzbuja dvom v vlogo Sodišča v sodnih postopkih povezanih s Konvencijo. Ob tem nekaj alternativnih oblik doktrine konvencijskega nadzora avtorica preuči tudi v luči nedavne kritične odločitev Argentinskega Vrhovnega sodišča.