Problem terorizma v strasbourški sodni praksi

Résumé Sl En

Članek analizira nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga in iz sodne prakse poskuša razbrati, kako se je Sodišče do sedaj spoprijemalo z varstvom človekovih pravic in svoboščin, ko je žrtev kršitve pravic iz Konvencije posameznik, povezan s terorističnim dejanjem. Zaključki kažejo, da je ustaljeno mnenje Sodišča, da je potrebno človekove pravice in svoboščine, vključno s temeljnimi procesnimi pravicami, priznati slehernemu posamezniku ne glede na osebne okoliščine in na ravnanja, zaradi katerih je izpostavljen kazenskemu pregonu oz. kaznovalni politiki države ali naddržavne organizacije. Država se je dolžna vzdržati posegov v pravice in svoboščine, zagotovljene s Konvencijo. Vendar to ni dovolj, država mora delovati aktivno, da bi uresničila pravice in svoboščine (t. i. pozitivna obveznost). Obstoj pozitivnih obveznosti je podlaga za vzpostavitev odgovornosti države, če aktivno ne preprečuje posledic in dejanj terorizma, zato pa ima država pravico uporabiti fizično silo in druge posebne ukrepe v boju proti terorizmu. Sodišče torej tolerira manjše omejevanje pravic iz Konvencije (npr. daljši priporni čas, socialno izolacijo zapornikov, nadzorovanje korespondence, uporabo tajnih informacij …). Vzporedno pa razvija prakso, ki dovolj jasno pove, kdaj se varstvo pravic ne sme in ne more umakniti učinkovitosti boja proti terorizmu in potrebi družbe po varnosti družbe pred posledicami terorizma. Oblasti morajo spoštovati načelo zakonitosti in prepoved povratne veljave predpisov. Na več mestih se poudarja, da celo v situacijah, kot je boj proti terorizmu in organiziranem kriminalu, Konvencija prepoveduje mučenje in nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Poleg tega pa mora država poskrbeti za naknadno sodno kontrol same uporabe izvajanja ukrepov in zagotoviti uradno preiskavo okoliščin, v katerih je prišlo do kršitve konvencijskih pravic. Taka preiskava mora voditi do identifikacije in kaznovanja odgovornih oseb.

The article presents jurisprudence of the European Court of Human Rights dealing with violations of human rights and freedoms where the victims are allegedly terrorists. It can be concluded that the Court’s settled view is that human rights and freedoms, including all procedural safeguards, need the same standard of protection regardless of the nature of the charges in the prosecution. A state is obliged to abstain from encroachment upon an individual’s rights. Furthermore the State is obliged to undertake actions needed to prevent the violation of rights (positive duty). The existence of positive duties is the legal background to establish state responsibility if the state fails to protect those who are under its jurisdiction. In order to effectively counter threats of terrorism, the State must be allowed to use force and undertake other measures such as secret surveillance of mail, post and telecommunications. The court tolerates restrictions of rights granted by the Convention, yet at the same time it states that some rights are absolute and not to be restricted, e.g. the prohibition of ill-treatment. Restriction of other rights is accepted by the Court if it is absolutely necessary and proportionate to the aim being pursued. The Court has developed guidelines by weighing human rights and freedoms on the one hand and the need for safety from terrorism on the other. The Court emphasizes the need to ensure effective previous and subsequent judicial supervision over measures. If the rights have been violated it is, according to the settled case law, the duty of the state to ensure an effective investigation that is able to lead to the identification and punishment of those who are responsible.