Svoboda izražanja in pravica do zasebnosti

Résumé Sl En

Sodba ESČP v zadevi Von Hannover se zdi, kot ugotavlja avtor njene analize, sporočilno nedvoumna: (1) Medijem je priznan ožji obseg pravice do poseganja v zasebnost javnih osebnosti, če te javne osebnosti niso politiki oziroma če ne izvršujejo politične funkcije; (2) medijem ni priznana pravica do poseganja v zasebnost osebnosti z relativno javnim značajem, če podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja niso splošno pomembne za javno družbeno razpravo o zadevah, ki so v javnem družbenem interesu; (3) zvedavost javnosti in medijsko ponudbo razvedrilnih vsebin v smislu rumenega ali komercialnega tiska ni mogoče opredeliti kot javnega interesa, ki bi dovoljeval nelegitimne in v tem smislu prekomerne posege v zasebnost oseb z relativnim javnim značajem; (4) ne pravica do svobodnega izražanja ne pravica do zasebnosti po značaju nista absolutni, za to ju je potrebno v primeru njunega medsebojnega konflikta primerno uravnotežiti. Avtor poda kritični komentar strasbourške sodbe in pritrdi njenemu končnemu rezultatu, hkrati pa utemeljuje stališče, za kaj je treba po njegovem mnenju varstvo zasebnosti priznati tudi izpostavljenosti relativno javne osebnosti na javnem kopališču. Argumentirano in primerjalnopravno se zavzema za osredotočenost na posameznika in ne na javni značaj prostora, ko gre za vprašanje razumnega pričakovanja zasebnosti: posameznik je tisti, ki s svojimi značilnostmi vnaša razumno pričakovanje zasebnosti v določen prostor in ne obratno. Avtor v tem oziru kritizira tudi ustavnosodni pristop slovenskega ustavnega sodišča do varstva zasebnosti.

ECHR judgment in Von Hannover case seems, as the author suggests, unambiguous: (1) the media are given narrower extent of the right to encroach in to privacy of public persons if these persons are not politicians or if they do not exercise political functions; (2) the media do not have the right to encroach in to privacy of the relative public persons, if the details from their personal life are not generally important for the public debate about issues that are in public interest; (3) public curiosity, tabloids and media entertainmentcan not be defined as public interest allowing illegitimate and unproportionate intrusions in to privacy of the relative public persons; (4) freedom of expression and the right to privacy are not absolute rights by their nature so they have to be adequately balanced. Author gives critical comment on the Strasbourg judgment and agrees with its final result, but gives legal reasoning why the right to privacy should also be acknowledged to the exposure of relative public figure in a public swimming pool. He also articulates reasons, including those from comparative law, for the focusing on individual and not on public nature of particular area or location as such when the reasonable expectation of privacy is in question. Indivi dual is the one who makes the area or location (space) private by his own attributes and not vice versa. Author makes critical assertions about decision making of the Slovenian Constitutional Court when deciding privacy cases.