Zakonoslovje

Résumé Sl En

Razprava, ki jo tu v slovenščini (prev. Andrej Kristan) objavljamo v Revusovem kanonu, okvirno prikazuje pomemben del tega zakonoslovnega nauka. Najprej je bila razprava objavljena v francoščini (Archives de philosophie du droit (2005) 49, 93–113) in angleščini (Ratio Juris (marec 2006) 19(1), 1–25), kasneje pa še v nekaj drugih jezikih. Avtor v njej razvije t. im. menjalno razlago družbene pogodbe, po kateri mora biti vsako zakonodajalčevo ravnanje izrecno utemeljeno. Utemeljenost nekega zakonodajnega dejanja ali ukrepa (kot storitvenega ravnanja) – pa tudi utemeljenost opustitvenih ravnanj, ki se kažejo tako v odsotnosti zakonske ureditve nekaterih področij kot v ohranjanju obstoječih zakonov v nespremenjeni obliki –, je ob vsakem času odvisna od tega, kako obravnavani ukrep ali opustitev upošteva štiri zakonoslovna načela. To so načelo nadomestnosti, načelo normativne gostote, načelo začasnosti in načelo skladnosti. Zahteve, ki jih zakonodajalcu nalaga zadnje od teh načel, se razčlenjujejo v štirih stopnjah skladnosti. Ob tem, da prvo od teh stopenj (skladnost0) opredeljuje skladnost v najstrožjem smislu sočasne stanovitnosti, druge pa si v tem pogledu sledijo v na nek način pojemajočem redu, je posebnega uvodnega poudarka vreden še en vidik: zadnjo stopnjo (skladnost3) značilno opredeljuje tudi to, da mora zaobjeti celoten pravni sistem in ne le nekih ožjih zaključenih odsekov tega sistema (kot skladnost2), časovne verige odločitev v podobnih primerih (kot skladnost1) ali zgolj osnovnih enot govora (kot skladnost0). Gre za eno tistih temeljnih besedil, ki v zadnjih nekaj letih končno odpirajo razpravo o za naš kulturno-civilizacijski svet perečem vprašanju preverljivih, razumskih meril kakovosti zakonodajnega delovanja. Kot edino tako besedilo v slovenščini je zato nepogrešljivo branje za vse poslance, vse člane zakonodajno-pravnih služb in vse študente prava, politologije in politične filozofije; nenazadnje pa tudi za najvišje sodnike. Zakonodajalec namreč zdaj postaja ob političnem še pravno vezani igralec.

Legal theory has so far focused exclusively on judicial activity, not on legislation. This is due to the specific legal framework of reasoning, upon which it is essential to act upon rules, wherever they come from. This form of strong legalism is criticized in this paper and replaced by weak legalism. Weak legalism makes it possible to detect the principles of legisprudence that underly the activity of the legislator. These are the principle of alternativity, the principle of normative density, the principle of temporality, and the principle of coherence—which, moreover, is articulated in four levels of coherence. Legisprudence is the theory of this principles. It puts normative constraints on the legislative activity and articulates the position of the legislator as a legal (not merely political) actor.