A Relativistic Note on Villa’s Pragmatically Oriented Theory of Legal Interpretation

Résumé En Sl

Vittorio Villa (2010) argues that the pragmatist view in semantics is the one that is suitable for contemporary theories of legal interpretation that accord a constitutive role to the notion of interpretation. In this critical note I raise two difficulties in Villa’s theory, not from a point of view internal to the debate among legal theories but from the point of view of the philosophy of language. The first difficulty concerns whether illocutionary acts (and propositional attitudes) can be ascribed to legislators. The second difficulty concerns the kind of attitude that relates legislators, who lay down legal dispositions, and jurists, judges and public officers, who create legal norms by interpreting legal dispositions. The difficulties I raise are not meant to be knockdown arguments but evidence that some aspects in Villa’s theory still need to be worked out. Finally, I consider the possibility that another theory in semantics—semantic relativism—is the one that is suitable for contemporary theories of legal interpretation.

Relativistična beležka o Ville pragmatično usmerjenem nauku o pravnem razlaganju. V Revus (2010) 12 Vittorio Villa trdi, da je pragmatični pogled v pomenoslovju najprimernejši za sodobne nauke o pravnem razlaganju, po katerih je sodniško razlaganje pravnih določil bistvenega pomena za ustvarjanje pravnih norm. V tej kritični beležki avtor opozori na dve težavi Villovega nauka, in sicer ne iz vidika strogo pravoslovnega razpravljanja, ampak iz vidika filozofije jezika. Prvo težavo predstavlja vprašanje, ali je zakonodajalcu mogoče pripisati ilokucijska dejanja (in propozicijska stanja). Druga težava se nanaša na tisto vrsto stanj, ki povezujejo zakonodajalca, ki na eni strani sprejema pravna določila, in pravnike, sodnike in uradnike, ki na drugi strani z razlago pravnih določil ustvarjajo pravne norme. Predstavljeni težavi nimata uničujočega pomena, ampak kažeta na to, da je Villov nauk v določenih delih treba izpopolniti. Kot alternativo Villovemu pogledu v pomenoslovju pa avtor na koncu predlaga posvojitev semantičnega relativizma. Ker sta nakazani težavi z njim razrešeni, se zdi, da bi bil za sodobne nauke o razlaganju v pravu ta pogled lahko primernejši od kontekstualizma.